Story About a Girl: V veliki črni luknji

Veliko vas že ve, da je moja serija zgodbic “About a Girl” precej bolj osebne narave, kot si kdaj upam na glas priznat, zato vam tokratno poglavje pišem kar v slovenščini. Ker se mi zdi, da sem vam letos pa res že vse povedala. Mogoče sem z vami delila še celo preveč. Zato ni več skrivnost, da se borim s težkimi momenti, ki se ne pustijo odgnat. Pisanje takih zgodb zna biti zato zelo terapevtsko, ker lahko nase za par minut gledaš kot tretjo osebo. Ker je probleme drugih vedno lažje reševat kot svoje.

Vsem, ki ta blog spremljate zaradi drugih, bolj vedrih vsebin, se iskreno opravičujem za vse težke teme tega leta. Pride pač tako obdobje, ko moj lajf ni v rožicah in si končno upam to tudi povedat. Itak pa, sej kar preberemo na internetu ni vse res, ane?

Ta brezčutnost, apatičnost. Čudno je, ko si tako oddaljena od dogajanja. Ko si navajena, da se vržeš v vsakega človeka, ki pride mimo. V vsak odnos, pa čeprav ni niti O od odnosa. Čudno je, ko se ustaviš še tri korake prej kot ponavadi. Ko kar naenkrat oseba na drugi strani izpade bolj zagreta kot ti. Ker tega pač še nikoli nisi doživela.

Ta praznina. Ne moreš se odločit, a je to res boljše kot ponavadi, ko ti je ta prostor zapolnila bolečina oziroma hrepenjenje. Zdej je edino hrepenenje po tistih, ta pravih filingih.

Hecno je, ker se za nič ne sekiraš. Vsaka stvar ki se zgodi, pade v črno luknjo neobčutenja, medtem ko si vsakič še vedno presenečena, da nič ne zaboli. Potem vsake toliko počneš neumnosti samo da stestiraš, a to še drži. Potem te je malo strah, a bo to sploh kdaj minilo. Potem spet pride taka noč, ko si vesela da so se tvoji možgani odločili za pot ignorance, ker veš da bi v nasprotnem primeru ze glasno cmerala. Čeprav so večkrat solze že tam sredi grla, se vsakič spustijo nazaj, neverjetno.

Hecno je, ker si si dve leti nazaj želela ravno tega. Te ranljivosti in močnih filingov, pa čeprav slabih. Včasih te je gnalo tako pozitivno razmišljanje, danes te vsak dvom ustavi. Vsaka prepreka te požene v tak čuden krog histerije in brezbrižnosti. Dve minuti loviš zrak med histeričnim jokom in naslednjih 5 minut ti visi dol za absolutno vse. Potem se 10 minut sprašuješ, če mogoče obisk psihiatra res ne bi bil slaba ideja. Čez pol ure že spet cmeraš medtem ko sediš za računalnikom in pišeš tole. Ne zato, ker imaš veliko željo obešat na zvon svoje neprištevnosti, ampak zato ker pomaga. Ni lahko delit svoje črne strani, priznat svoje pomanjkljivosti je vedno težko. Mogoče je zato take stvari lažje pisat, pa objavit šele kasneje, ali pa sploh nikoli. Besede so terapevtske, ampak mogoče niso več dovolj…

Ko ti potem sredi odstavka zmanjka šmorna, veš da si danes čez ta hujše. Še malo si obrišeš nos in končno zapreš beležko. Med tuširanjem se sprašuješ, a je to sploh vredno objavit. Kdo bi  bral take blodnje? A je sploh pametno dat to ven? A bo folk mislu, da se mi je že čist odpelal? 

Ko si umivaš glavo si že nazaj. Vse bo okej. Veš, da bo jutri zatišje, ker je šel gnev ven. Veš tudi, da ne bo trajalo dolgo, ampak to je problem za naslednjič. Danes si naviješ eno hudo muziko in si z nasmeškom še obrišeš vso to razmazano maskaro. “Spet je neka čudna luna no.” ♥