Search Day Night
980 Followers
Search

13. poglavje: Spet

V zadnjih tednih sem se večkrat vračala med stare objave, brala svoje misli, takrat premeteno zamotane, da so jih lahko resnično dešifrirali samo izbrani. V oči mi je padel odstavek prve objave iz serije:

S tem želim naredit korak h glasnejši, odločnejši Špeli. Še manj filtra, še korak dlje od popolnosti, v svet nepravilno tvorjenih stavkov, odstavkov brez repa in glave. Ampak tako je življenje. Messy, zaštrikano, ampak ravno zato lepo. In tega se letos učim.

Špela, The After Sessions: intro

Zbodel me je, ker sem si letos spet zadala enako lekcijo. A to pomeni, da me je v vmesnem času spet odneslo daleč nazaj, pa tega sploh nisem opazila? Ali pa me letos  čaka še višja stopnička te pogumne izjave?

In od kje si sploh želim premaknit? Občutek imam, da sem v poplavi novih zmag spet zajadrala proti iskanju popolnosti. Proti obvladovanju vsega in vseh, predvsem pa sebe. Pritisk pravilnih odločitev, pravilnih odzivov na okolico in situacije, iskanje novih, zdravih vzorcev. Pa me je življenje spet postavilo na realna tla. Da to ne obstaja. Da tudi, če se še tako trudiš zracionalizirat svoje obnašanje, bo tvoje srce poskrbelo za iskren odziv. Če že ne navzven, pa vsaj mali špik v možganih. In potem smo tam. Moj mali (veliki) cenzor v glavi mi tega ne pusti prevest v realnost. 

Še vedno se učim. Učim se iskreno odreagirat. Očitno imam tako globoko zapisano vrstico kode, ki mi ukazuje, da mora moja reakcija najprej ustrezati okolici, nato pa šele lastnim občutkom. Da mora moje dejanje ustrezati vsem predpisom zdravega obnašanja. Pa čeprav se jaz v tistem trenutku počutim popolnoma nasprotno. In v iskanju boljših vzorcev, reguliranja čustev, sem se ujela v lastno zanko

Pa sem si (spet) dolgo časa zanikala. Vse, da dosežem cilj. Pretrgat generacijske, prenešene, naučene, kakršnekoli pač slabe vzorce. Izpeljat nekaj brez napak. No, pa me je seveda udarilo po prstih. Ker to ne obstaja. Napake so del človeške narave in tam zato, da se iz njih nekaj naučimo. 

V eni izmed novejših objav sem filozofirala med drugim tudi o tem, kako se Špele izpred časov pred terapijo spominjam v tretji osebi in se z njo oh in sploh ne poistovetim (več).

Ker se mi vsi stari spomini v glavi vrtijo v tretji osebi in ker jih doživljam popolnoma neobremenjeno. Ni več tiste povezanosti s preteklostjo. Kot da ni moja, čeprav v nekem mini delčku sebe še vedno čutim občasen zbodljaj ob misli nanjo.

Špela, 12. poglavje: hello, it’s me

Pa lahko danes prav ponižno priznam, da me je groza, kako podobni občutki se spet prebujajo v meni… Kot da sem skupaj s spomini zakopala tudi lekcije. Mogoče, ker mi je vmes postalo prelepo?

Ampak zakaj moramo ljudje vedno znova ponavljat iste napake? Nas ne more enkrat za vselej nekaj izučit?

Udobje v neudobju mi je spet postalo tuje. Vsake zadeve se spet lotevam preveč previdno, preveč natančno. Ko te inštruktorica v pasji šoli potreplja po rami “ne sekiraj se, včasih kakšno stvar tudi sfalimo”, potem pač enostavno veš, da si SPET tam. V ustvarjanju pritiska nase, ko se stvari ne odvijajo točno po planu, ko želiš botrovat človeški (ali pasji) naravi, ignoriraš svojo intuicijo, vse v prid temu, da bodo šle stvari v smer popolnosti.

Ampak kako najt pravo ravnotežje med ambicijo po boljšem in zavedanju o nepopolnosti?

Kje in kdaj postavit to mejo, da je včasih ok pustit, da se stvari odvijejo v nepopolno smer in kdaj se še malo potrudit in jih izboljšat? V iskanju popolnosti, sem spet izgubila delček sebe. Delček iskrene Špele, delček njene iskrice. Ker sem se želela ukalupit, najti tisto popolno verzijo, ki na vse vedno odreagira super perfektno in optimalno, ali pa sploh ne. No, pa me je življenje hitro poslalo na popravni izpit, nazaj v tisto občutljivo fazo, ko je skoraj vsak korak spet tresav in previden.

SPET. 

The After Sessions je zbirka misli, ki se zgodijo pred, med in po eureka trenutkih.

Travel: Carry-on Essentials

I got so used to travelling with smaller luggage, that I don’t even think about booking the large…
Total
0
Share