Prsti so me spet začeli srbet. Tisto, ko hodiš iz trgovine in v glavi že sestavljaš svoje misli. Oblikuješ stavke, po spominu iščeš primerne fotke in počasi sestavljaš celo sliko. Tisti, ki ste kdaj ustvarjali kaj blogu podobnega, veste o čem govorim. Všeč mi je ta občutek in še bolj mi je všeč, kaj nato zares nastane.
Po eni strani je ta občutek je še vedno res domač (kot, da nikoli ne bi zares prenehala) po drugi pa hecen in nenavaden (ko pa sem za skoraj celo večnost popolnoma izklopila ta del sebe).
Z idejo o ponovnem zagonu se spogledujem že nekaj časa, pa zares ne vem kje začeti. Moj OCD mi ne pusti, da bi svoje ponovno ustvarjanje štartala brez novega konteksta. Brez pojasnila o novem, o stanju duha, ki se je zgodil v vmesnem času. Hkrati pa ne čutim želje po tem, da bi nov val začela na točki konca prejšnjega. Ja, hecen precep, ki ga bom poskusila rešit tako, da začnem nekje v sredini. Pa vidimo, kako se izteče.
V navalu nostalgije sem se zakopala v stare objave in malo podoživljala njihovo nastajanje. Ob nastajanju prvega osnutka te objave, je v mojih slušalkah po naključju zazvenela tudi Born Tired (Jhené Aiko), ki je v mojem spominu še vedno zapisana kot pesem tistega resnega zloma. Zanimivo pa je, kako drugače jo doživljam danes.
Priznam, od zadnjih vsebinsko polnih objav je minila cela večnost.
Skoraj dve leti, če smo natančni. Od takrat se je spremenilo marsikaj. Včasih imam občutek, da se je v tem času rodila nova Špela. Ker se mi vsi stari spomini v glavi vrtijo v tretji osebi in ker jih doživljam popolnoma neobremenjeno. Ni več tiste povezanosti s preteklostjo. Kot da ni moja, čeprav v nekem mini delčku sebe še vedno čutim občasen zbodljaj ob misli nanjo.
Kar je po svoje logično, ker v skoraj vseh pogledih delujem povsem drugače. V tem času sem zamenjala prostor, se zares osamosvojila, odkrila kaj pomeni ljubezen, uredila odnose in postavila zdrave meje.
V času, ko je nastajal prvi del rubrike “the after sessions” so se dogajali prvi tektonski premiki. Če bi morala poiskati tisto točko premika, je to točno to. Začetki s psihoterapijo, spopadanje s propadlimi odnosi, samo sabo, iskanje pravega doma.
Iskanje svoje biti, svojega prostora pod soncem, me je pripeljajo do trenutka, ko lahko iskreno povem, da sem srečna.
Srečnejša, kot sem si kdaj predstavljala, da sem sploh lahko.
V obdobju, ko sem svetu in sebi jasno in glasno oznanila kdo sem in kam želim, me je našlo življenje. Točno tako, kot sem ga sanjala v najbolj norih fantazijah in še lepše. Kar pa seveda ne pomeni, da se stvari še vedno ne dogajajo in vsake toliko to močno sijoče sonce ne prekrije kak oblak. In čeprav imam sedaj bolj zdrav odnos z reševanjem svojih težkih trenutkov, se ti še vedno del mene in mislim, da je čas, da z vami spet podelim vsaj delček tega. Kaj pravite na to?
V prvem planu to najprej pomeni posodobitev okolja. Del vzroka dolgega hiatusa se namreč skriva tudi v tem, da se ne poistovetim več s trenutno podobo in konceptom bloga. Želim si, da tudi moj digitalni prostor pod soncem odseva moje trenutno stanje. Nekaj idej že imam, si bom pa za izvedbo vzela nekaj časa. Kaj, kako in kdaj zato ostane za naslednjič. Se beremo kmalu.
“The After Sessions” je zbirka misli, ki se zgodijo pred, med in po eureka trenutkih.
