Ni bil čisto pravi pok, pa čeprav znam danes na koledarju pokazat na točen dan, ko se je res začelo. Poleti sem posnela spodnji prvi klip (ta hujši del je bil izbrisan 5 minut kasneje, ker ga nisem želela nikoli več odpret). Mogoče sem klasična “little princess of drama” z izjavo, da je bil to začetek konca, ampak že takrat ga drugače sploh nisem znala opisat, danes pa res vem, da je bil to ta dan.
Zakaj imam klip še vedno shranjen in zakaj se k njemu pogosto vračam?
Ker je postal opomnik kakšna nočem biti nikoli več. In ne, ne govorim o joku in žalosti, ki ju, vsaj jaz, ko pogledam svoje oči v posnetku, še vedno boleče doživljam. Prejokala sem in bom še ogromno. Tudi žalosti se, končno, ne otepam več. Ker je kot čustvo pač del življenja. Gre za občutek nemoči, ki je bil takrat ujet, za trenutek popolnega obupa, ko nisem znala naprej. Ko sem se zavedla, da se mi življenje postavlja na glavo, in kako hudo neopremljena in nepripravljena sem na to, kljub temu, da že celo življenje analiziram in premišljujem.
Vem, da ljudi ob takih trditvah potem najbolj zanima kaj se je zgodilo, pa to v resnici sploh ni pomembno. Ponavadi gre za malenkost, samo česnjico na vrhu smetane, ki te na koncu pahne čez rob.
Po tem istem robu sem se sprehajala že dolgo. Že od srednje šole naprej sem se spopadala z osebnimi dvomi, težko nesigurnostjo in težkimi dnevi, včasih bolj, včasih manj intenzivnimi, včasih sem za kratek čas celo zavila globoko v celino. In ko enkrat veš, kako celina izgleda, se je želiš držat, za vsako ceno. Zato sem si znova in znova postavljala nove strategije kako prebrodit dvome in to težo, jo obrnit sebi v prid, ne delit z okolico, v resnici kako reprogramirat sebe, da bi lažje shajala z okolico. Prisiljena pozitiva, zanikanje in v večini ignoriranje lastne intuicije, to je bil v grobem moj recept. Hvale vreden načrt, dokler je funkcioniral, z mano in z okolico, in me držal stran od mojega fiktivnega roba.
Potem pa naenkrat nič več ni vžgalo. Ker ignoriranje same sebe in svoje intuicije na dolgi rok ne prinese nič dobrega. Le vedno večji sram, zakaj hudiča lahko vsi ostali tko enostavno furajo lajf, medtem ko mene spotakne vsak mini kamenček.
Ta poletni klip je bil moje potrdilo, da dokočno odpošljem tisti mail, ki se je po draft mapi svaljkal že nekaj mesecev, po glavi pa že vrsto let:
“Pozdravljeni, želela bi pričeti z obiskovanjem psihoterapije. Imate mogoče kak prost termin?”
In sem šla. Danes sem si zato res prekleto hvaležna.
V vseh teh letih sem svoje psihično in čustveno zdravje “izrabljala” za svoje literarne poskuse in humor, pod krinko, da ima pisanje terapevtske učinke. Vsekakor mi je to pomagalo (vsaj približno) ubesedit svoje zaštrikane misli, a sem si s tem odvzela sogovornika, ki bi mi pomagal in me vodil do rešitve.
In danes na svoje težke dni lahko gledam drugače, z malo lažjim srcem. Ker tudi pogovor s strokovnjakom ne garantira, da teh ne bo. Jih pa končno lahko sprejemam za to kar so. Trenutki, ki prinašajo neprijetne pogovore, spremembe, priznanja. Na dolgi rok pa napredek in optimizacijo življenja.
In končno se učim, kako jih preživet, kako jih pravilno predelat, da me ne pahnejo v prepad. Biti žalosten ne predstavlja konec sveta.
Kar želim s svojo prispodobo hoje po robu pokazati je, da cilj v resnici ni trajni umik na celino, ampak postavljanje ograjice na vsaki pečini, pred katero se znajdeš.
Zato si lahko danes ta posnetek zavrtim brez solz v očeh in zato ga želim tudi delit. Ker vem, da me je pripeljal na boljšo pot. In zato še danes rada posnamem podobne trenutke – slabše in lepše.
“The After Sessions” je zbirka misli, ki se zgodijo pred, med in po eureka trenutkih.
