Leto zaključujem(o) na antibiotikih, eni tudi s škrniclom okoli glave. Smo pa vsi skupej, stisnjeni na kavču, kar je pa najboljš. Leto, spet polno vsega. Joka, stiskanja, trmarjenja, bolečin, pogrebov, takih in drugačnih zlomov, popevanja v kuhinji, stresa, globokih vdihov, lupčkanja in najboljše družbe. Velik je bilo tudi spuščanja. Pričakovanj, planov, pritiska, slabih navad, zidov. Spet po svoje najlepše, po svoje pa tudi težko.
Učim se, da taka nihanja niso katastrofa, so del življenja, kot tisti extra spice zraven perutničk. In recimo, da mi kar gre. Kako že gre tisto? Če ti vesolje ponudi limone, si pričaraj limončelo in nazdravi vsem dodatnim postankom. Ker cilj ni tok važn kot pa pot do tja. čin čin!
