Search Day Night
940 Followers
Search

14. poglavje: Želje

pelamarela, blogger, personal blog, life in therapy

Naučena sem, da se želje uresničijo le, če se obnašam, kot da sploh niso pomembne. A v zadnjem času me želi življenje prepričat, da moram praktično kričati in se boriti za vsako, še tako majhno stvar. Pa te lekcije kar ne uspem osvojit, priznam.

Za tem vedenjem stoji čuden miselni proces, ki ga še sebi težko pojasnim. Začne se s strahom, da se nekaj ne bo uresničilo, če to izrečem na glas, konča pa vrjetno s sramom in razočaranjem ob neuspehu. Toliko slavnih vraževernih imamo na to temo:

  •  “Tisto pride, ko najmanj pričakuješ”, te učijo, ko obupavaš nad nečim, kar se ni zgodilo.
  • Ali pa ko ti pred pihanjem rojstnodnevnih svečk zabičajo, da “si nujno nekaj zaželi”, zraven pa poudarijo, “sam če poveš naglas, se ziher ne bo uresničilo!

Ne vem kdaj in kje se mi je vse to tako močno vbilo v glavo. Ker se podzavestno nanaša na čisto vse. No, skoraj vse. Znam si na glas želet novih roza superg, sesalca ali pa več dni dopusta. Pravzaprav nikoli pa me ne boste slišali razlagat o tem, kako si želim, da bi me Jure presenetil z izletom ali pa bukiranimi avionskimi kartami, me večkrat sam od sebe objel, da bi si končno kupila svoj avto, da bi imela manj kil ali pa da si mogoče počasi želim bit mami. Kot da lahko z besedami nekako zajinxam celo vesolje.

Vrjetno sem si enkrat v zgodnjem otroštvu znala odkrito želet stvari. Se o njih odkrito in naglas pogovarjat ali zahtevat, da se zgodijo. Ne trmarit, le odkrito živet. Se ne ozirat na ranljivost, ki pride s tem. Verjetno pravim zato, ker se tega niti ne spomnim. V mojem spominu je samo boleč tresljaj vsakič, ko to poskusim prakticirat danes. 

Ta tresljaj je star skoraj toliko kot jaz in sega daleč, se mi zdi da nekam do začetkov osnovne šole. Narekuje mi, da se o tistih reči, ki si jih najbolj na tem svetu želiš, nikoli ne govori okoli ali (bognedaj) celo obeša na veliki zvon. Drži se jih globoko v sebi in se do njih kar najmanj opredeljuje. Morda se nekoč, v karseda nevtralnem tonu in mimogrede, sredi debate, ki jo je (nujno) začel nekdo drug, slučajno navrže zelo neopredeljeno drobtinico. Nikoli tega pogovora ne začenjaš sama. Vsaj ne, dokler ni že skoraj mimo in potem itak ni več tako važno. 

Ker pod nobenim pogojem ne smeš pokazat, da ti je to zelo pomembno. Kot da ti bo to željo nekdo lahko vzel. Se ti smejal. Ker je želja neumna. Ker je zate nedosegljiva. Ker je nisi vredna.

Ker je treba tlačit vase.

Potiho si vedno želim, da bi me kdo čudežno prebral, me prijel za roko in peljal v pravo smer. Brez namigov, brez besed, sam od sebe. Ker je valda samoumevno, da bo pa ja nekdo kar tako ugotovil, kaj se mi mota po glavi. Kar, logično, prinese še en hladen tuš občutka neslišanosti in tak boleč občutek zapuščenosti. Da si na koncu za vse sam. Razplet, ki je popolnoma logičen vsem, razen meni očitno. 

In česa me je pri vsem tem tako grozno strah? Razočaranja. Najbolj na tem svetu. A vas ni?

Tega občutka, ko si že na pol predstavljaš, kako se nekaj odvija, le da ugotoviš, da tega nikoli ne bo. Ko ti nekdo nekaj obljubi in potem te obljube ne drži, še huje, nanjo pozabi in se obnaša kot da tega sploh nikoli ni bilo na mizi. Ko nekaj tako strašansko močno čakaš, na koncu pa se vse izjalovi. Ko sam sebi nekaj obljubiš, pa ugotoviš, da tega ne boš uresničil. Ko te ljudje, na katere se zaneseš, pustijo na cedilu, pa čeprav so bili ravno oni tisti, ki so ti zagotavljali, da ti bodo vedno pomagali. 

Že več let poskušam ugotovit izvor. Zakaj me to vsakič znova tako pobije? Kot da vsaka taka situacija da mini potrditev, da sem imela prav, ko svoje želje skrivam. A je tako razočaranje manjše? Mogoče. Sigurno pa se lažje delam, da ne obstaja in ga potlačim. Pravijo, da se tu zadaj skriva sram pred failanjem. Sram, moj večni sovražnik, moj večni spremljevalec. Spet, česa in zakaj me je vedno tako sram? 

Niso pričakovanja tista, ki ubijajo. Te sem se z leti naučila zminimalizirat praktično na ničlo. Razočaranje pa še vseeno potrka na vrata in te sesuje. Ker si nekaj želiš. Ker veš, da si tega zaslužiš. Pa kljub trudu, tega kar ni. 

Skratka. Počasi mi gre.

Vsake toliko se zgodi, da želja prekipi in potem se nekako zgodi na glas. Nekako pomeni, da sem pred tem vsaj 20x vadila pred ogledalom, kako jo oblikovat, a 5 minut po vprašanju v stilu “kaj pa bi pravzaprav ti rada?” še kar težko rinem besede iz jezika. No, pa včasih res uspe. In potem se začne avalanche dogodkov. Jaz začnem leteti na krilih tega novega poguma in zrihtam vse. Ob tem se še mesece slepim, da sem se zdaj pa RES naučila, da je to the right way to handle things. Da bo naslednjič tako že od začetka. Pa nikoli ni.

Praviloma me stvari izučijo, to pa je grda izjema.

Zato me prosim ne čudno gledat, ko ne znam naravnost in takoj ustrelit, ko me kdo vpraša “kaj si pa ti želiš?”. 

The After Sessions je zbirka misli, ki se zgodijo pred, med in po eureka trenutkih.

Photostory: 2024 Wrap-up

Leto zaključujem(o) na antibiotikih, eni tudi s škrniclom okoli glave. Smo pa vsi skupej, stisnjeni na kavču, kar…
Total
0
Share