Vzela sm si time off, misleč: ej, eno leto je mimo od tega “groznega poletja”, in v tem času si gurala čisto vsaki dan. Ups and downs, ampak vedno usmerjena naprej. Tolko enih odkritij, samo poglej to osebno rast, kera piflarka! Če si terapevtka vzame skoraj mesec dopusta, you can take a break too. In tu smo.
Čas je, da spet povem tudi kaj o slabih dneh. O tednu, ko se zdi ves napredek brezvezen, brez smisla. Razvadila sm se. Predolgo sm se “zasedela” na lovorikah. Lahko mi rečete, da sem mogoče prestroga do sebe, ampak samo jaz vem, kaj moja noro lena plat osebnosti zna uničit in zakaj se je kar malo bojim.
V takih trenutkih nisem prepričana, kako visoko je sploh pametno plezat, ker je prepad potem vsakič globji. Ta teden je potrdil, da bo stvari potrebno dat v višjo prestavo in se spustit v naslednji krog neudobja. Tistega še močnejšega, posebej neprijetnega. Globoko v sebi vem, da sem se v enem letu dotaknila le gladine. Ker se spodaj skriva še mnogo več. Kako vem? Ker mi gre samo ob misli na nova priznanja spet na jok. Pa smo spet tam, ko bo treba na plano izvlečt novo sranje. A se predelovanje res nikoli ne konča, al sm samo jaz prepočasna? Ja, priznam, malo se mi ne da več brkljat po svoji psihi.
Potem, ko se že tretjo terapevtsko uro presmejiš, nastane problem. Ali je res dovolj in lahko zaključiš z obiski oziroma druženje nadaljujeta samo še na prijateljski kavi, ali pa se vrtiš v zanikanju, lažeš sama sebi in svetu okoli.
Enkrat na mesec iz mene useka še tista bolj dramatična Špela. Takrat bi se najrajši zarila pod kovter in vegetirala dokler ne mine.
Nekje prevelika, nekje preozka, nikjer pa ravno prav elastična. No, to. In potem… čez en teden, puf, spet kot ulita. Vmes pa? Sranje. Ker nepravi filing za sabo potegne ne prave odločitve in ne prave posledice. In potem lahko do naslednjega meseca rešuješ samo te zaplete, predno spet prideš na zeleno vejo. Nisem še prepričana, kje in kako bom tokrat našla zeleno vejo. Ampak ko mine najhujše, imam spet vsaj občutek, da ta obstaja.