Po vseh teh letih, po vsem tem trudu, me pričakovanja še vedno, vedno potolčejo. Moj racio to bitko zgubi, vedno znova. Včasih me drži v borbi dolgo, včasih pa kapitulira že pred pravim začetkom. Samo minutka nepazljivosti, pa smo tam.
Po drugi strani pa me intuicija v teh primerih še skoraj nikoli ni pustila na cedilu. Lahko so izkušnje, privzgojen skepticizem ali pa že kar paranoja, na koncu se izkaže, da se je še vsak tak neumen pomislek na začetku izkazal za legitimnega. A kaj, ko znata bit moja naivnost in želja po lepšem koncu močnejši tandem. Pa skrita želja, da mogoče kdaj ne bi imela prav. Da bi me kdaj ljudje presenetili v pozitivno smer. Zato se vedno znova pustim zavajat in pri tem spustim svoje zidove enormnim pričakovanjem. Edino, vedno krajša postaja ta faza “rožnatih” očal. Ker se mi enostavno ne da. Dlje kot se vleče, težje bo – ker tako ali tako vem, kakšen bo konec. Lahko mi rečete pesimistka, pa vam v tem trenutku ne bom oporekala.
V zadnjih mesecih sem si pridelala precej potrditev, ki mi pomagajo spreminjat vzorce na boljše, bit bolj sigurna vase. Na (skoraj) vseh področjih, razen enem. No, na nek sick način, tudi tam dobivam potrditev, potrditev svoje intuicije, da smo šli v K* in, da ljudem težko zaupam, ker jim enostavno ni za zaupat.
Včasih sm se v takih trenutkih skrivala za sramom (in vsake toliko me še vedno prime), da vedno uspem zaupat v najboljšo verzijo drugih (in bizarno, nikoli v enako, ko pride do same sebe). Da bi itak vsak na daleč poštekal, ko ga vlečejo za nos in da sem si na koncu v resnici kr sama kriva, ker to nisem. Pa jeza, zakaj se to spet dogaja meni in zakaj vedno najdem take ljudi. Potuhnila sm se, preveč boječka, da bi komu dejansko povedala, da me je prizadel, razočaral ali pa razjezil, predno je bilo že davno prepozno. Ker so tempo in smer vedno diktirali drugi. Na tej točki sem najprej vedno jezna nase, ker izpadem butasta. Ker sem kljub še tako mikro, a zaznanim alarmom, dala priložnost in vložila košček sebe, čeprav ga nisem v isti meri dobila nazaj. Najbolj jezna pa ne toliko na svojo naivnost, ampak v resnici na dejstvo, da sem kljub zaznanim alarmom, še ekstra dvignila svoja pričakovanja.
Ampak, če k odnosu ne pristopiš s čisto vestjo, iskreno željo in vsaj malo naivnosti, a ima ta sploh kakšno možnost?
Če sem dolga leta cincala in se delala, vsaj navzven, da mi je ubistvu vseeno, tega nočem več. Raje imam, da na koncu izpadem idiot in vložim preveč, kot pa da se še naprej zapiram vase. Če bomo vsi čakali, da se drugi pred nami razgalijo na zlatem pladnju, se nam vrjetno piše precej slabo…
Čeprav me lastna intuicija in paranoja še naprej tako vestno opozarjata, mi naivna želja po iskrenih vezeh ne da miru. In tako mislim, da bom še naprej hodila po tanki črti med večnim romantičnim optimizmom in pesimistično realnostjo.
“The After Sessions” je zbirka misli, ki se zgodijo pred, med in po eureka trenutkih. Kaj, kako in zakaj, stay tuned.
