Search Day Night
940 Followers
Search
pelamarela, blogger, personal blog, life in therapy

11. poglavje: Strah, 2. del

Strah me je, ampak drugače kot ponavadi, zato ga najprej sploh nisem zaznala. Ali pa hotela zaznat, kdo ve. Zakaj moram strah vedno povezovat z negativnim? Ok, strah me je, to pomeni, da nekaj ni ok, da se je treba distancirat. Flight mode on, STAT. Kaj pa, če to pomeni samo drug, svež val? Neznan teritorij, ki je mogoče boljši od domačega, že premečkanega?

Samo razmišljanje o tem prinese eno hecno senzcijo, val adrenalina, tresoče srce, ko pa v roko primem svinčnik pa se tresavica prestavi v fizično obliko.

pelamarela, blogger, personal blog, life in therapy

Zakaj je bed, če rečem, da me je strah, hkrati pa sem totalno on board za ta skok v neznano?

Ne gre vedno za to, da je treba ta strah popolnoma odpravit, oziroma postat neustrašen, da se lotiš nečesa. Vedno bolj ugotavljam, da je to ubistvu popolnoma zgrešen koncept.

Moja sigurnost mora prihajat iz mene, kljub strahovom. Valid odločitev ne sme bit samo, kadar me ni strah. Priznat, da me je strah, da česa ne vem, da je nekaj narobe, ne sme prit samo post festum. Vsi smo ljudje, z napakami. Zakaj jaz svojih ne upam priznat, dokler nimam razdelanega vsaj plana kako jih odpravit?

Vem, vse ima na koncu veze s sigurnostjo vase. S samozavestjo, z zaupanjem. Svet mora vedno gledat močno Špelo. Lahko vam priznam, da sem v k*rcu, totalno nesigurna, ampak samo, če vam v isti sapi lahko zagotovim še, da zdaj v resnici ni več tko. Da se sicer še učim in lovim, ampak no worries, I got this shit. No worries, zmorem sama. Če pa ne, bom pa sama poiskala pomoč. No worries, ker nisem odvisna od nobenega.

Brezveze, da si še kdo beli glavo z mojimi problemi. Ker so samo moji, ker jih ne dam. Ker so mi pre-ljubi. Znani. Domači. Rada jih prekladam po možganih, dokler se mi ne začne rahlo trgat. In potem spet zaprem omaro in ajde čau. Ampak vem, da so tam. Nedotaknjeni, neomadeževani z mnenji drugih. Ready, da jih spet primem in gnetem. Sama.

No worries, skoz lajf grem lahko sama. Lahko že, ampak a moram res it?

A pa je res nujno, da vsak kucelj na poti, vsako ploho vedrimo sami? A lahko zraven spustimo nekoga, ki zna pokazat, da mu je, kljub vsem napakam, ki jih imamo in jih ostali vidijo, do tega da nam pomaga, ali pa je samo in zgolj tam?

The After Sessions je zbirka misli, ki se zgodijo pred, med in po eureka trenutkih.

Photo Story: The Chain Reaction (Apartment Tour)

Something I rarely talked about before admitting it at one of the sessions. How I felt stuck. How my home wasn’t a home. The chain reaction that happened after the decision to start looking for my own space, was incredible.
Total
1
Share