Evforija končno popušča. Vsako leto me poletje tako razveseli in pošlje tja med oblake, da se ob manjšem padcu ali pa samo umirjanju potem počutim, kot da sem zletela v največji prepad.
Vsako leto je isto. Pričakovanja, navdušenje, visoki obrati in potem? Konec julija kar naenkrat žalost. Ker smo že na pol, ker zamujam živet, ker nisem dovolj izkoristila, ker je toliko planov in želja ostalo neizpolnjenih, ker bo kmalu konec. Tak krč me hitro potegne v tisti grozno klišejski FOMO, v omaro še neraziskanih strahov, iz koder me ne spusti in me po vrhu po njej še prav grdo razmetava – v kolikšni meri se moram stvarem prepustit, da se bodo zgodile in odvile, in kje moram sama prevzet krmilo in postavit plan? Sicer me ta bitka spremlja vsak dan, a se me iz nekega razloga poleti dotake še trikrat bolj.
In potem še ta paradoks rojstnega dneva sredi poletja – do polovice komaj odštevaš in šteješ vsako noč, in ko je končno tu, te čaka kruto spoznanje – čez en teden se začne že avgust!
Letošnje poletje je zame res posebno. S seboj je prineslo iskreno veselje in kup strahu. Na eni strani zavestno odločitev, da ga bom preživela po svoje in v pozitivnem vzdušju, na drugi pa tiho vrtanje v želodcu, da le ne bo tako kot lani.
Lansko poletje je bilo borbeno, letos pa ga, čeprav na precej višjih obratih, doživljam umirjeno in na trenutke nežno. Ker sem sama mirna. Moje iskanje udobja v neudobju in yolo mantra sta mi prinesli zen. In dovolj samozavesti, da si pustim bit manj agresivna. Manj agresivno branim svoje zidove, čeprav dnevno postavljam vse več meja. Na plan spuščam sebe, tisto pravo Špelo, ki je bila leta ujeta med domače zidove in rezervirana za tiste res res najbižje. Diva in glasna levinja, a hkrati še vedno plašna boječka, občutljiva na vsak nepričakovan tresljaj.
Lansko poletje je prevladovala predvsem globoka žalost, letos pa se ob popuščanju evforije mnogih sprememb oglaša nekaj drugega. Melanholija, hrepenenje, mogoče le nostalgija? Nisem še sigurna. Vem pa, da se me letos vse dotakne s trojno silo. Dobra knjiga, žalostni komadi, zgodbe, izleti, stresne in nerodne situacije, luškani kužiji na cesti in lepi mimoidoči fantje…
Ker si to pustim. Pustim si doživet čisto vse, negativno ali pozitivno, ker končno vem, da bom zvozila. V rokah imam končna prava orodja in končno sem ready, da se naučim spopadat z življenjem. Končno.
“The After Sessions” je zbirka misli, ki se zgodijo pred, med in po eureka trenutkih.
