Velikokrat me sprašujete, če terapija res kaj pomaga. Ja, pomaga. Ker sem se končno nehala izogibat neudobju. Vedno bolj sm se začela zavedno spuščat v situacije, ki mi niso domače. V glavi mi namesto opozorilnih siren zdaj prav tuli “Yolo, ti sam pejt!”
Dolga leta sem delala na tem, da mi bo vsaka situacija udobna. Prilagajala in ovinkarila sem, dokler nisem dosegla cilja po domačih poteh. Ali pa obupala na pol, ker mi je kak nedomač odsek pognal strah do kosti. In potem se zaciklaš, ker te domačnosti na eni točki zmanjka.
V resnici pa moram iskat udobje v neudobju.
Bit pomirjena z občutkom, da sem v neznanem. Da me neznana situacija spravlja v stres. In da stres ni nujno vedno slab, ker lahko prinese tudi carske rezultate. Pa ne, da se moram potopit in izgubit v stresu in konstantno živet v situacijah, ki me držijo v visoki pripravljenosti, z adrenalinom v višavah. Ne. Samo znat jih predihat, ko se zgodijo. To, je moje novo udobje.
Kako? Vdihneš, realistično oceniš najhujši scenarij in svojo najhujšo reakcijo in si rečeš – PA KAJ POL, ne bo me konc. In potem si zadaš najboljši, najljubši outcome in temu vrjameš.
Ker tja, kamor usmeriš misli, tja boš šel. Ne vedno po začrtani poti, ampak do cilja prideš, slej ali prej, če le ne obupaš.
Pa to ne pomeni, da bom lažje šla v neznano. V resnici me pred tistim fiktivnim skokom še močneje stisne. Vem, da bi se ob eni sami samcati misli na neuspeh pognala pod odejo in se zabubila za večno. Zato ne pustim niti, da se potencialne dvomljive misli sploh izoblikujejo. Ker Špela, faking maš to. Dovolj je bilo skrivanja.
Cheezy je rečt, da zaradi tega premika lažje diham, ampak je res. Vedno bodo situacije, ko bo moj prvi odziv otrplost in stiska, a znam vsaj vsako naslednjo lažje predihat.
Še vedno me hitro zanese v fantaziranje, da bom enkrat dočakala dan, ko bodo vse situacije končno udobne in domače. Da bo en dan nastopila nirvana in slovo od neudobja. Pa se znam končno tudi hitro opomnit, da tak dan ne obstaja, vsaj ne, če želim kej od lajfa. In vsak dan, me ta fantazija manj mika.
“The After Sessions” je zbirka misli, ki se zgodijo pred, med in po eureka trenutkih.
