Bit odločen, sprejemat odločitve, vse to je del vsakdanjika. Ampak, koliko izmed teh odločitev je dejansko popolnoma naših?
“Špeli, carka, teb bo to valda ratal. K se ti neki odločiš, pol to vedno spelješ, brez kakršnegakoli problema.”
Kdaj ste nazadnje slišali trditev o sebi, ki ni mogla bit dlje od vaše resnice?
Meni je recimo zanimivo, kako me okolica zna dojemat kot noro odločno osebo, ko je resnica, ki jo vidim jaz, popolno nasprotje. Cincanje in odlašanje je tako globoko zažrto vame, da se vedno znova začudim, ko me okolica umesti med ta močne. Sem res?
Ja, imam srečo, da me je moja trmasta stran vedno popeljala čez ta velike dileme – te sem ponavadi razrešila z najmanj miselnega napora, a je bila pot do njih dolga in ponavadi vse prej kot sigurna. Do trenutka, ko Špeli “poči plafon” in se odloči, da je treba stvar uredit, takoj zdaj. In potem papirji dobesedno frčijo po zraku, booking platforme ne procesirajo dovolj hitro, podpisi na vlogah, prijavah in pogodbah so od neučakanosti čisto razpacani.
Ker potem se pa mudi. In ni več prostora za dvom in neuspeh.
A pred tem pretečejo dnevi, lahko celo leta, neodločnosti, tehtanja opcij, obupavanja in smiljenja sami sebi. Ta del procesiranja se dogaja tako globoko v meni, da ga okolica včasih sploh ne zazna. Meni pa po eni strani tako domač, da se mu težko odrečem, po drugi pa se ga tako sramujem, da ga vsakič zakopljem globje. Ta ponos, ko slišim kako drugi občudujejo mojo odločnost in hitre obrate, me velikokrat ustavi, da bi delila pravo sliko. Kako hudičevo dolgo včasih traja, da se neham vrtet v istem krožišču in končno izberem svoj izvoz.
Ampak zdaj veste.
“The After Sessions” je zbirka misli, ki se zgodijo pred, med in po eureka trenutkih.
