A se kdaj znajdete v situaciji, ko ste tako prilagodljivi, da je skoraj nemogoče sprejeti odločitev ali pa dejansko izpeljati karkoli?
Predstavljaj si, da želiš it na počitnice. Izbira destinacije, določanje termina, bukiranje nastanitve, planiranje aktivnosti… Toliko enih odločitev in ti prepustiš popolnoma vse to nekomu drugemu. Ali se enostavno strinjaš z vsako idejo, ali pa se greš sodnika za vsak predlog, dokler tisti drugi ne zadane pravilnih odgovorov na vsako točko dnevnega reda.
Je to pač prijazna ustrežljivost, fleksibilnost ali zgolj prelaganje odgovornosti? Gre za lastno nesigurnost ali je to le “easy-way-out”? In če aktivno ne sodeluješ pri odločanju, si na koncu res lahko vzameš pravico in komentiraš vsak korak?
Kje je pravi balans med premočno asertivnostjo in popolno labilnostjo?
Aktivne odločitve so hkrati težke in tako osvobajajoče. Sprejemati odgovornost za lastna dejanja je težko, a izpopolnjujoče. Na glas priznati kaj si želiš, kaj potrebuješ, na koncu vedno prinese dobro.
Zdelo se mi je, da nimam prav nobenih težav sprejemat odločitve in stat za njimi, sploh ker so se mi tiste ta velike, ta resne, vedno zdele tako enostavne. Zamenjat faks, pa čeprav nisem imela pojma v kaj se spuščam na novem, bookirat vlak, hostel, it sama, pa se bom že tam ukvarjala kako bom sama samcata preživela čas, kupit drag računalnik, pa bom že kasneje ugotovila, a je dejansko vreden, potetovirat si roko, bom pa na stara leta hodila na laser, če bo treba. Vsaj tu sem vedno pustila svoji intuiciji, da je naredila svoje. Pretehtam svoje možnosti, vdihnem in se odločim. Posledice sprejmem in stojim za njimi, vedno in stoprocentno.
Ko pride do majhnih, skoraj mikro odločitev, pa moj sistem zataji. Izbira mize v lokalu, plan za izlet, izbira komada v avto na poti… overwhelming, nepredstavljivo! Kako enostavno je sprejet odločitev, ko si edini, na katerega vpliva, takoj, ko pa to vključuje še koga, pa… freeze, abort the mission. A se nam že svetlika en vzorec?
Želela bi si, da je to tako lahko rešit in spremenit, kot je bilo priznat in napisat. Pa nismo še tam…
“The After Sessions” je zbirka misli, ki se zgodijo pred, med in po eureka trenutkih.
