A ni zanimivo, da gre oddaljevanje od osebe še počasneje kot pa spoznavanje in zbliževanje? Korak za korakom, samo da grem v obratno smer. Ker šele ko te osebe kar naenkrat ni več, ugotovljam, kako zelo vpeti smo in kako hitro prežamemo vsakdan drug drugega.
Kako je dišal, kako se je smejal ali pa bolj kako je nasmejal mene, s svojimi “slabimi” šalami. Za nekaj časa moram prav preklopit radijsko postajo in spremenit playlisto, da me pesmi ne zbadajo tja pod rebra. Z vsakim dnem slabi refleks dopisovanja. Dobri memeji naenkrat letijo na druge naslove, čeprav nekje v sebi še vedno dobro vem, da bi se jim on bolj smejal.
Počasi upam tudi nazaj na svoje stopnice in čez nekaj časa se že jezim nase, ker mi je nekdo okupiral navado, ki je bila tako moja že leta pred njim. Tri četrtke kasneje ob sedmih zvečer ne pogledujem več na uro, v vhodna vrata in ne čakam več na zvok zvonca. Pa čeprav se še naslednjih par vseeno spomnim. Deseti oglas za stanovanje lahko precenim že samostojno. Vseeno me ob podpisu pogodbe prime, da bi to veselje delila, z njim. Pa ne bom, ker je vse to, vsak korak, nujen del odvajanja.
A jutranja kava še vedno ne diši isto in tisto krilo še kar stoji v omari, ker srce še ne zmore. A tudi to pride na vrsto. Vsaka nova navada baje potrebuje vsaj 21 dni, da se zares prime, odvajanje od nje pa še trikrat več. Sploh ta slabe.
“The After Sessions” je zbirka misli, ki se zgodijo pred, med in po eureka trenutkih.