Letos sem se odločila, da bo moje poletje točno tako, kot sem si ga zamislila. Ne glede na vse, hočem plažo, lepo barvo, gin tonik s pogledom na morje. In sem šla. Sama. Nehala sem se opravičevat. Joj, vsi imajo druge plane, predrago je, ne dobijo dopusta, se zadnji moment premislijo… Ne, zato jaz ne bom več sedela doma. Bom pa še toliko bolj uživala sama. Točno tam in točno tako, kot meni paše.
A ni hecno, kako se lahko brez problema odpravim na avion, na drugo stran celine, ob dveurni furi do sosedov pa kar malo klecnem? Pa se v resnici zelo rada vozim, sploh sama in predvsem na daljše proge. Ne bom tajila, da me je bilo dve uri pred odhodom doma malo groza. Pa potem na poti na plažo, pa pred vrati restavracije za večerjo, pa na večernem sprehodu med zaljubljenimi parčki in mladimi družinicami… Ampak ne, ne pustim si več, da me to gane.
Takoj, ko sm speljala iz domače ulice, si v rentani modri corsi (ker če grem, grem v stilu) navila svojo najljubšo playlisto, se nisem mogla več nehat smehljat. Dve uri karaok, kup različnih potrdil, noro prijazni policaji na meji in uspelo se mi je parkirat na najlepši spot rovinjske plaže. Tisti prvi pljusk v morje in v ušesih Vazz z Neskončno dolgi objemi in Maria Blaya z De Mi Para Ti, to je bilo vse kar sem rabila, da vem, da se do četrtka ne pustim motit. Čeprav sem spakirala celo poletno garderobo, za totalno brezvezen resort, čeprav se na vsakem vogalu lomim s hrvaščino, čeprav me vsak “a samo vi?” malo zbode tja pod rebra in čeprav še vedno dvakrat (ali trikrat) globoko vdihnem predno stopim iz sobe.
In splačalo se je. Z najlepšim tenom zadnjih nekaj let, s pomirjeno dušo in kovčkom polnim skoraj nedotaknjenih cot, sm se pripeljala nazaj v Ljubljano, ready za pravo akcijo – boj s selitvenimi škatlami.
S tridesetletnim stanovanjskim kreditom sem končno dovolj velika tudi za prave solo počitnice.
