V poplavi mojih objav o tesnobi, anksioznosti in težkih trenutkih še ena o samoreprezentaciji, ki pomojem prav lepo paše v omenjeno paleto. Pa bo kar v slovenščini, ker se mi zdi ful primerno.
Obiskala sem delavnico avtoportreta v Moderni galeriji. Vsake toliko moram potešit tudi svoje kreativne cravinge, ki ob napornem urniku pogosto izvisijo. Timing delavnice se je “super” poklapal z viškom moje tesnobe, kar je precej vplivalo na moj končni izdelek. Pa s tem ni čisto nič narobe. V resnici so ti občutki ogromen velik del mene, zato jih nočem (več) skrivat.
Ko sem omenila avtoportret, ste vrjetno najprej pomislili na klasično risanje obrazov, aneda? Tudi jaz, priznam. Avtoportret pa je lahko v resnici karkoli. Karkoli, ki predstavlja tebe, tvojo dušo, osebnost, občutke, tvojo bit. Lahko se ga lotiš na kakršenkoli način ti domišljija omogoča. Ta širina je v prvem trenutku lahko zelo obremenjujoča. Izbrat tehniko, ugotovit kaj si sploh želiš povedat… Potem pa te prešine ena briljantna ideja in se vse sestavi. No, vmes ugotoviš, da je ideja sicer top, tvoje tehnične sposobnosti pa niso ravno na nivoju za tako briljantno izvedbo, ampak potem stvar malo prilagodiš, doma še malo potreniraš in je rezultat točno tako kot mora bit.
Moja ideja je izhajala iz glave kot centra sebstva. Možgani, preplavljeni z neskončno neštetimi mislimi, kaos kot začetek, preden določene izseke urediš v nekaj konkretnega. Glasnost misli in tišina obenem. Včasih je ves ta kaos težko upovedat, zato si preprosto tiho. Pa mislim, da sem končno našla način. Mogoče vam na ta način končno lahko pokažem kako zgleda v moji glavi. Večino časa je kot en čebeljnjak, vse brni, potem je pa treba kaj ven iz sebe spravit pa tišina…
♥
Mimogrede, če si kdo zaželi kakšno večjo izvedbo tele “umetnine” jo z veseljem delim. :)
