To je en tistih dni, ko se ti malo zatakne v grlu. Dolgo pričakovani dan, pa te v resnici še vedno preseneti. Zadnji dan v službi, ki je bila več kot le to.
Končuje se moja najdaljša era. 14 let je bil tu moj dom. Velikokrat prvi, včasih drugi. Moja šola, prostor za zabave, ogromen del moje osebnosti in obstoja. Ko me je kdo vprašal, kdo sem, sem brez pomisleka odgovorila: Špela z Innovatifa.
Ne glede na vse zatike in dogajanja v osebnem življenju, sem tukaj vedno našla zavetje. Z leti je postalo udobno, domače. Mogoče malo preveč. In včasih je to znak, da je čas za premik.
Grenko-sladek moment je, ko zapuščaš ljudi, ki so te sooblikovali. Veliko prvih se je odvilo prav tu: prvi samostojni koraki, prve lekcije, kasneje prvi lastni projekti in tudi nagrade. Veliko uničenih živcev, ampak še več smeha. Včasih naporno, pogosto zabavno. Vmes pa ogromno dragocenih trenutkov. In ljudje, ki bodo ostali za vedno.
Zato, hvala, Innovatif. Hvala, da ste mi pomagali odrasti. In hvala, da mi pustite odleteti.
