Od nekdaj je bil blog moje zatočišče in prostor za izražanje in raziskovanje, sploh same sebe. Včasih je to raziskovanje potekalo skoraj izključno skozi pisanje in to je lahko jasno že vsakemu, ki je vsaj bežno preletel tistih nekaj zadnjih objav. Prav tako podatek, da se že nekaj let med drugim bojujem s pomanjkanjem želje in volje po ustvarjanju. Počasi tudi postaja jasno, da je “kreativna blokada” le del večje slike. Čeprav blog nikoli ni bil le “lepa izložba” kako mi je fino v življenju, vseeno nekako stremim k temu, da ne delim javno* ravno vsakega kuclja na svoji poti.
*(Kolikor javen in obiskan pač ta blog sploh je. Kakorkoli.)
Z vsakim stavkom ugotavljam kaj in koliko tega sploh delit. Včasih se mi zdi, da že utrujam s filozofiranjem o življenju, njegovih tegobah in tesnobah, na koncu dneva pa vseeno vem, da se o tej temi še kar premalo govori.
Ker življenje ni “good vibes only, ostalo pa potlači, ker ne paše v feed”.
So vsi vmesni momenti, ko fotka ne rata, nimaš pametnega opisa, se motiv ne sklada z zastavljeno barvno shemo ali pa kdaj fotke sploh ni. Prevečkrat sem se zgodbe lotevala v retrospektivi, ko se je duša že pomirila in našla epilog.
Zato začenjam z novo serijo objav, ki bo šele čez čas, mogoče, upam, dočakala srečen konec. Gre za osebna dognanja, a je ravno preveliko zapiranje vase moja največja tegoba. In zdaj sem tu, sredi vrtinca, v živo iz središča dogajanja. Vsaj delček želim delit. S tem želim naredit korak h glasnejši, odločnejši Špeli. Še manj filtra, še korak dlje od popolnosti, v svet nepravilno tvorjenih stavkov, odstavkov brez repa in glave. Ampak tako je življenje. Messy, zaštrikano, ampak ravno zato lepo. In tega se letos učim.
“The After Sessions” je zbirka misli, ki se zgodijo pred, med in po eureka trenutkih. Kaj, kako in zakaj, stay tuned.
